Splošno znano je, da je bilo čevljarstvo glavna gospodarska dejavnost Žirovcev v 20. stoletju. Manj znano oziroma neznano pa je, kdo so bili začetniki čevljarstva. V loškem urbarju iz leta 1501 je vpisan neki Petter Schuestar, za katerega po priimku sodimo, da je bil čevljar. Večje število čevljarjev in drugih obrtnikov po vaseh v stoletjih pred 1800 sploh ni bilo mogoče, ker tega niso dovolili loški cehi. Tako je ostalo vse do zadnjih desetletij 19. stoletja, ko se na Žirovskem pojavita in v razmeroma kratkem času dobesedno razmahneta čevljarstvo in klekljarstvo. To sta dve temeljni žirovski gospodarski dejavnosti, ki sta omogočili boljšo in trajnejšo zaposlitev tako moške kot ženske delovne sile in s tem boljši zaslužek in življenje Žirovcem in Žirovkam. Začetki žirovskega čevljarstva so dokaj nejasni. Prvi mojstri naj bi se te obrti izučili drugod (doma se pač niso mogli). Ko so se vrnili, so izdelovali predvsem težke delavske čevlje. Prav take so namreč potrebovali tudi sami za delo v zamočvirjenem in gozdnatem svetu. Enake so potem sami ali preko posrednikov prodajali delavcem v madžarskih rudnikih in bosanskih gozdovih. Najbolj verjetna, čeprav s pisnimi viri nezadostno podprta, je razlaga, da je razmah žirovskega čevljarstva omogočila avstrijska zasedba Bosne in Hercegovine leta 1878. Po njej so se tam začela obsežna dela pri gradnji cest in železniških prog, v rudnikih in pri sekanju gozdov. To pa so dela, kjer so potrebni res trpežni, čeprav na pogled okorni in neugledni čevlji, prav taki, kakršni so bili žirovski. Ker so se že prvi dobro obnesli, so sledila vedno nova naročila.

Prvi po imenu znani novodobni čevljar je bil Tomaž Kopač z Dobračeve, izpričan leta 1877. Že pred prvo svetovno vojno je bila tu cela vrsta obrtnikov, mojstrov, pomočnikov in vajencev. Med obema vojnama so se ti zaradi gospodarske krize in industrijske konkurence združevali v zadruge, nekateri so bili že pravi podjetniki (Anton Gantar, brata Nace in Polde Naglič (Brana), Ivan Zajc). Takoj po 2. svetovni vojni se je večji del predvojnih čevljarjev, okoli sto, združil v zadrugo Čevljarna Žiri. 30. aprila 1947, ko jih je bilo skupaj z novimi vajenci že 269, so prešli v državni sektor in si nadeli ime Tovarna športnih čevljev Žiri, leta 1951 pa so se poimenovali Alpina. Ta je nato postala svetovno prepoznavna blagovna znamka, zlasti v športni obutvi; s čevlji za smučarski tek je zdaj v svetovnem vrhu. Svoj količinski vrhunec je tovarna dosegla okoli leta 1985, ko se je število zaposlenih v Žireh in v številnih obratih in prodajalnah po vsej Jugoslaviji približalo 2000; tega leta so prvič izdelali več kot 2 milijona parov čevljev, leta 1986 pa 2,4 milijona, največ doslej. Več jih najbrž nikoli ne bodo. Sicer pa v 21. stoletju ne gre več za to, da bi jih bilo čim več in da bi se njihov učinek meril v številu izdelanih parov. Zdaj gre za to, kako s čim manj ljudmi narediti in iztržiti čim več!