Ste že slišali za bajeslovnega Lintverna, v vodi živečega zmaja? Svojega in bolj znanega imata tudi Ljubljana in Celovec ter verjetno še kdo, ampak žirovski trdi, da je nekaj posebnega: »Kraljestvo moje je grozota, hu, jaz sem zadnji Lintvern slovenskega rodu.« Tako se pohvali žirovski zmaj, ki zaklet in ujet globoko pod Žirkom čaka na trenutek, ko bo mogel spet na plan ustrahovati vrle Žirovce. Njegova posebnost je torej v tem, da je eden zadnjih, ki še živijo, in v tem, da je slovenskega rodu. Prava rodoljubna pošast! Kot tak nastopa v mladinski spevoigri Prelepa gorska nageljroža, ki jo je jeseni 1952 spisala Darina Konc, tedaj profesorica na nižji gimnaziji v Žireh. »Pred tisoč in več leti je zaživel pod našo goro neznanski zmaj, ki mu pravimo Lintvern. Vsak večer in vsako jutro ga slišimo, kako pije vodo iz podzemeljskega jezera in čaka, kdaj bo mogel skozi strešno luknjo, ki jo bo naredil potres, da zalije dolino in požre zadnjo najlepšo deklico, da se bo tako maščeval nad tistimi, ki so ga po pravici priklenili v črni podzemeljski svet.« V podzemeljski svet ga je spravila njegova hudobija. Nekoč je bil človek, a bil je slab do drugih ljudi. Imel je zmajevo srce, zmajeve roke, njegove oči so bile zelene kot kačje in njegov jezik strupen kot meč. Mož, ki je postal Lintvern, je bil bogat, neznansko bogat. Nekje na Žirku je imel svoj grad. Kako je tedaj postal zmaj? Saj ni postal, odgovarja pravljica; to je že bil in v neki črni, viharni in potresni noči se je od teže lastne hudobije vdrl in pogreznil v brezdno pod Žirkom, kjer že dolgo in neprestano preži na svoj trenutek. Tako pravljica. Ko so stari Žirovci hodili po Žirku in na nekaterih krajih prisluškovali hrumenju iz globin ter opazovali, kako ob vsakem večjem deževju bruha voda izpod njega, so te vznemirljive pojave pripisovali Lintvernu. Novodobni učenjak bi njihove predstave odčaral in jih razložil znanstveno: poslušajte, tu spodaj ni nobene skrivnosti, gre za čisto običajne kraške pojave. Psihoanalitik pa bi nemara ugotovil, da so Žirovci v pojavo Lintverna in v upanje, da bo nekoč premagan, prenesli (»projicirali«) svoj strah pred vodno ujmo, ki je v minulih stoletjih tako pogosto in usodno pustošila po dolini, pa so jo v zadnjih desetletjih z regulacijami nekaterih vodotokov skoraj povsem ukrotili.

Občina Žiri je Lintverna povzdignila v svojevrstnega častnega občana – postavila ga je v svoj grb skupaj z žirom, po katerem naj bi se imenovala Lintvernov hrib Žirk in kraj pod njim … Lintvern nastopa tudi v Žirovskih pravljicah (2012), ki jih je za sodobno rabo priredila Olga Vončina.