Tavčarjevo zadnje in najbolj znano delo je Visoška kronika. Roman je izhajal kot podlistek v Ljubljanskem zvonu leta 1919, v knjižni obliki pa je izšel dve leti kasneje – v šesti knjigi njegovih zbranih spisov. Manj znano pa je, da je Tavčar objavil svoj prvi prispevek že pri 17 letih kot šestošolec ljubljanske klasične gimnazije. Časopis Laibacher Tagblatt je 29. decembra 1868 objavil njegov prosti spis oz. šolsko nalogo pri pouku nemškega jezika Meine Schwester Elisa: Eine ländliche Erinnerung.

Prispevka v objavo ni poslal dijak Tavčar sam, ampak njegov razrednik in učitelj nemščine, zemljepisa in zgodovine prof. Anton Heinrich (1830–1888), ki je bil tudi avtor nemške slovnice za srednje šole. Tavčarjev spis je Laibacher Tagblatt objavil kot podlistek in s pripisom uredništva: »Ta opis nam je poslal 16-letni mladenič kot mladostni spomin. Topli dih plemenitega čuta do narave, s katerim je prežeta ta preprosta povest, nam daje povod, da ga priobčujemo brez izpremembe.«

Na objavo te Tavčarjeve črtice v nemščini je opozoril poljanski rojak, nadučitelj Lovro Perko (1865–1948). Perko je v Ljubljanskem zvonu objavil prispevek Neznana Tavčarjeva proza v nemščini (l. 53, 1933, št. 5, str. 317–318), kjer pravi, da je bilo delo mladega Tavčarja »jezikovno in stilistično tako dovršeno, da ga je prevzel v svoje predale celo odločno nemški list, kakor je bil Laibacher Tagblatt«.

Če vas zanima, kako Tavčar opisuje rojstni kraj ter obuja spomine na otroška leta in na sestrico Špelco, si Perkov članek lahko preberete na spletnem portalu www.dlib.si. Ali pa vzamete v roke Ljubljanski zvon, ki je na voljo tudi v muzejski knjižnici. Če ste vešči gotice, pa lahko prebirate Tavčarjevo črtico kar v originalu na že omenjenem portalu www.dlib.si, kjer je dostopen tudi Laibacher Tagblatt.