Menu

Mojca Šifrer Bulovec

Barvarstvo na Loškem

Na Loškem so že kmalu začeli z barvanjem domačega lanenega platna, saj je bilo platnarstvo v teh krajih že od nekdaj zelo razvito. Prve upodobitve barvarstva se pojavljajo na freski Sveta Nedelja v cerkvi v Crngrobu, ki je bila naslikana v letih 1455–1460. V pisnih virih je ta obrt na Loškem prvič omenjena leta 1673, ko so barvarji iz Škofje Loke, Tržiča in Radovljice pristopili k podružnici ljubljanskega barvarskega ceha v Kranju. Z barvanjem kot domačo obrtjo so se na podeželju ukvarjali tudi kmetje, ki niso bili vključeni v cehovsko organizacijo.

Na Loškem je bilo v 18. in 19. stoletju največ »firbarskih« delavnic v Škofji Loki (leta 1752 pet, leta 1840 šest), posamične delavnice pa so delovale še v Poljanski dolini v Gorenji vasi in v Žireh ter v Železnikih in Selcih v Selški dolini. Loški barvarji so svoje znanje izpopolnjevali na Češkem, Moravskem, v Nemčiji in Avstriji. Platno so sprva samo barvali, šele v 19. stoletju so začeli na platno tiskati oz. »drukati« tudi različne vzorce.

Z nazadovanjem domačega platnarstva od srede 19. stoletja dalje in zaradi vse večjega uveljavljanja industrijsko izdelanega blaga je začela propadati tudi barvarska obrt. Zadnja »firbarja« na Loškem sta bila France Pokorn iz Škofje Loke in Miklavž Oblak iz Gorenje vasi, ki sta prenehala delati pred prvo svetovno vojno.

Foto: Vzorčnik barvarskega mojstra Jurija Pokorna. Služil je barvarjevim strankam, da so se lažje odločile, s kakšnim vzorcem bi rade imele potiskano blago. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Foto: Vzorčnik barvarskega mojstra Jurija Pokorna. Služil je barvarjevim strankam, da so se lažje odločile, s kakšnim vzorcem bi rade imele potiskano blago. Hrani Loški muzej Škofja Loka.