Med arheološkimi raziskavami, ki so potekale na lokaciji opuščenega gradu, stolpa na Kranclju, med letoma 1954 in 1955, je bil poleg ostalih bogatih najdb odkrit tudi bronast kipec, ki je bil nekoč sestavni del svečnika. Motivno gre za moško figuro srednjeveškega služabnika, ki je nekoč stal na trinožnem podstavku z zoomorfno oblikovanimi zaključki nog. Z rokama je podpiral pladnja, okrašena v gotski maniri, na katerih sta se nahajala tulca za sveči. Do danes se je od pladnjev ohranil le eden, tulca za sveči pa sta izgubljena.

Tovrstni svečniki so predstavljali posebno skupino v času poznega srednjega veka in renesanse, ob koncu 14. in na začetku 15. stoletja. Odstopajo od klasične forme svečnikov in v renesančnem duhu postavljajo človeško figuro v središče, s čimer so v popolnem nasprotju s predhodnimi romanskimi svečniki.

Odkriti svečnik v širšem evropskem kontekstu ni osamljen – dolgo časa je bilo sicer znanih le nekaj primerkov, z intenzivnim raziskovanjem v zadnjih letih pa je številka tovrstnih svečnikov (ki najverjetneje še ni dokončna) narasla že na 34.

Pri tem in pri vseh ostalih svečnikih gre za serijske, v kalupu izdelane proizvode, ki so v osnovi povsem identični, medsebojno se razlikujejo zgolj po nekaterih manjših detajlih, kar lahko razložimo z uporabo različnih kalupov. S tehniko ulivanja so jih izdelovali iz medenine ali brona in so kmalu postali zelo priljubljeni. Njihovi proizvodni centri so bili v Belgiji, na Nizozemskem in v južni Nemčiji. Zaradi tedanje priljubljenosti so se prodajali po vsej Evropi.